Med frustracijo in fascinacijo

Tretji bienale neodvisne ilustracije

If you jump from the bridge, and nobody sees you… did you really jump?

Martina Lajtner, Mina Arko, Branislav Miloševič. Tri zgodbe treh mladih umetnikov, ilustratorjev, ki so se te dni predstavili ljubljanski publiki na Bienalu neodvisne ilustracije. Zgodba Mine, katere dela bomo lahko spremljali na avtobusih LPP, ki ustvarja že od malega in je produkt umetniške družine. Kreativna ozimnica Martine, ki je zažarela v Open cafeju in pri kateri je njen talent odkrila pri devetnajstih na srednji šoli v Dublinu njena učiteljica risanja. Zasipala jo je z nasveti, primeri, tehnikami, dokler ni Martina prestopila praga slovite londonske univerze St. Martins. Pa Branislav, z Angel’s don’t hear us Pri Zelenem zajcu, ki je od malega risal z očetom kolesa in motorje in sta ga z risbo okužila zlasti učitelja v rojstnem mestu Sombor, v Srbiji, potem pa je nadaljeval svoje izobraževanje v Beogradu.

Kateri medij vam je najbolj všeč, kaj najbolj ustreza vašim rokam, mislim?

Martina: Rada imam mešanico vseh tehnik. Računalnika sem se izogibala zelo dolgo, zdaj bolje obvladam programe in mi je žal, da se računalnika nisem lotila že prej, ker stvari zelo poenostavi in pospeši.
Mina: Vsega se najprej lotim s črnim nalivnim peresom ter skicirko. Rada imam tudi tuš, čopič ter bel papir.
Branislav: Pazim, da se ne omejujem preveč, trenutno veliko uporabljam Wacom, fotoaparat, vmes pa me včasih zapelje tudi kitara.

Kako težko je najti in peljati v poplavi vsega lastni “vizualni izraz”?

Mina: Mislim da smo celo življenje v iskanju ‘lastnega izraza’, vsaj sama si iz leta v leto bolj želim približati sama sebi. Preko tega iskanja upam da nastaja nekaj prepoznavnega.
Martina: Jaz sem moj vizualni izraz in tako plavam med množico..
Danes obstaja neverjetno veliko talentiranih in fenomenalnih umetnikov vseh panog. Eni so bolj vidni, ker so pogumni in “surfajo,” eni so manj, ker bolj plavajo v tej poplavi . Vsem je skupno, da radi ustvarjamo zaradi nas samih.
Branislav: Nekoč sem želel preizkusiti vse stile. Zgodilo se je, da sem bil tako čustveno vzburjen po kakšni razstavi, da sem poskušal vso noč ustvarjati podoben stil, kot sem ga videl. Zdaj se trudim, da poskušam delati vsebolj iz vsebine v formo. To je najlepše, zdaj uživam v razvoju lastnega stila, zavesti.

Vam bienale neodvisnih prinaša več možnosti za delo, ustvarjanje?

Mina: Bienale je medijsko odmeven dogodek, kar zagotovo pomaga pri promociji. Mislim da je pomemben tudi za to, da se ustvarjalci lahko kreativno družimo ter da se med nami in našimi deli zgodi dialog.
Branislav: Izjemna priložnost, super druženje, zlati ljudije. Odlična frekvenca, ki ji lahko pokažeš, kaj pravzaprav si.
Martina: Spominjam se prijateljeve izjave: “If you jump from the bridge, and nobody sees you… did you really jump?” Tako je tudi z umetniškimi deli.

Kje vse razmišljašate, pletete ideje?

Mina: Povsod. Včasih sama, včasih skozi knjige, še bolje je, kadar nastane dialog.
Branislav: Ene pridejo same, takoj ko jih pokličem, ene čakajo in me mučijo dolgo časa, ene dobim kot darilo od dobrih ljudi. David Lynch priporoča meditacijo, tudi to sem poskusil.
Martina: Doma, med posteljo in računalniškim zaslonom.

Koliko svojih del lahko realizirate, koliko jih gre v koš, v pozabo?

Mina: Rada bi realizirala vse, čeprav včasih ideje zorijo počasi. Pomembno je, da se stvari zgodijo ob pravem času. Včasih neumna ideja postane pametna čez nekaj let.
Branislav: Več jih leži v košu. Koša nikdar ne praznim. ker v njem ležijo koščki celote. Del konceptualnih stvari pustim na svojem blogu ki sem ga poimenoval Luft
http://luftworks.blogspot.com/

Lahko opišete ta svoj gon, ki vas žene k ustvarjanju?

Mina: Brez gona bi težko obstajala. Včasih pomislim kaj bi počela če me oblikovanje ter umetnost ne bi tako klicala. Mislim da zame ne obstaja prav nič drugega.
Branislav: Kot majhen otrok sem se navduševal nad odtisi stopal v blatu ali pesku. Lahko sem ves čas, ko sem hodil npr v šolo, gledal odtise za sabo. Vmes sem tudi preveril situacijo spredaj, da se nisem zaletel v kakšen steber ali drvo
Včasih se mi zdi, da je tudi dolgčas eden izmed gonov.

Imate za ustvarjanje svojo lastno sobo, prostor, atelje?

Mina: Ker pogosto menjam okolja, države, mesta sem trenutno zelo vesela studia v Ljubljani.
Branislav: Ja, imam tudi kopalnico, shrambo…vse kaj rabim.
Martina: Žal nimam ateljeja, živim, delam in ustvarjam v enem prostoru.

Imate ob ustvarjanju kakšen poseben ritual?

Mina: Nič se ne zgodi brez pisanja. Najraje začnem delati na računalnik v zadnji fazi projekta.
Martina: Priprava pladnja z limonado ali kakšnokoli naravno pijačo (kar te drži pokonci), džezva kave, liter vode, karkoli za spodbujanje obrambe imunskega sistema, kisli gumijasti bomboni in internetni radio.

Kaj vse bi poslikali po Ljubljani?

Mina: Namesto dodatne poslikave bi raje preoblikovala obstoječe vizualne informacije v mestnem prostoru. Še posebej tiste preveč nasline. Vedno, ko iz letališča potujem proti Šiški, me zmotijo nešteti jumbo plakati, neurejena okolica, kričeče izložbe ter fluoroscenčne hiše.
Branislav: Poslikal bi recimo bivšo ROG tovarno, zunanji del, ki gleda na Ljubljanico ter kakšen kontejner – nakupovalno središče v BTCju.

Kateri kotiček vam je najbolj všeč?

Mina: Moja postelja v nedeljo zjutraj.
Martina: Najljubši mi je Sax pub v Trnovem.
Branislav: Tivolski park.


[foto_ NatanEsku]

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *


*