16. Ljubljanski maraton po kenijsko

Daniel Too z 2:08:25, rekordom proge Ljubljanskega maratona; foto_lublana.si

Daniel Too z 2:08:25, rekordom proge Ljubljanskega maratona; foto_lublana.si

Vsak maraton ima svoj poseben pečat, svoj okus, ki se meša z okusom sladkih gelov in potu, ki kaplja s čela. Bostonski je najstarejši organiziran maraton. Od začetka do konca tečeš mimo vsaj pet ljudi debele plasti navijačev, ki te spodbuja vso pot, celo s poljubi. Berlinski je pravi za podiranje rekordov. Morda zato, ker je postal sponzor BMW. Sibirski maraton je za ljubitelje mraza. Tipično -39C.

Kaj pa Ljubljanski? Kenijcem, kot so rekli sami, in nekaterim slovenskim tekačem se je letos zdelo rahlo mrzlo, generalno pa se je tekačem zdela temperatura kar prava. Teči dva kroga da maratonu poseben ton. Je za tiste, ki imajo močno voljo, saj se je z bolečimi nogami težko upirati skušnjavi, da bi po prvem krogu zavil na pivo namesto v drugi krog. Nekaterim tekačem pomaga, da natančno vedo, kje se v trpečem drugem krogu nahajajo, druge pa ponovitev spravlja v obup. Ali pa jih preprosto dolgočasi. Dejstvo, da teče vse več ljudi, je brez dvoma razveseljujoče. Tako ne velja več, kar je veljalo za prejšnje, da drugi krog tečeš sam. Slovenci smo pri navijanju še kar zadržani, a najdejo se taki, ki ti z bučnijm in simpatičnim navijanjem privabijo nasmeh na obraz, ne glede na km — bravo in hvala, navijači! Ljubljanski maraton je v resnici prav super tekaška izkušnja.

Ampak obstaja tudi druga plat okusa. Okus organizaterjev, ki ima posebno slast za Kenijce. Ali za rekorde? Oboje se zdi rahlo smešno. V čem je maraton boljši, če je prvih deset tekačev temnopoltih? Ali če prvih deset elitnih tekačev povsem deklasira vse za njimi, še posebej če veš, da so bili vsi povabljeni? Kaj se je zgodilo s ponosom nad kaveljci in koreninami? Mislim, da se vrednost maratona ne gradi s tem, da povabiš elitne tekače, od katerih pričakuješ le rekord proge. Vrednost je v vseh ljudeh, ki so udeleženi v maratonu, v tekačih, navijačih in prostovoljcih. V posebni povezanosti med ljudmi, ki kot čarovnija vlada v času maratona.  V vzdušju. V dejstvu, da Ljubljana na dan maratona zaplapola v čisto posebnih prijateljskih barvah, kjer pogum, zagrizenost, vztrajnost, nesebičnost in prijaznost prevladajo nad barvami vsakdana, prepojenim s prijaznosti oropane medsebojno otopelostjo.

A to ni zmotilo gladine kenijske genetske klenosti in predanosti, ki ležerno zmaguje maratonske razdalje. Dopinška kontrola je bila povsem odveč — tudi alkoholizirani bi Kenijci zmagali, se zdi. Vsa čast, dečki! Takisto organizatorjem.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *


*