Proti rjovenju pohlepa

Ljudje si nismo enaki. So taki, ki radi delajo, in taki, ki ne delajo radi. So oni, ki delajo dobro, in oni, ki delajo površno. So inteligentni in zabiti. So iznajedljivi in omejeni, izvirni in dolgočasni, umetniki in zdravniki. So taki, ki imajo radi soljudi, in taki, ki jih sovražijo. Ljudje si nismo enaki, na srečo.

Enakosti tudi ni mogoče vsiliti. Dokaze za to v svojih žepih nosi zgodovina. Socializem — utopična ideja, čeprav mikavna — v krvi ljudi zavre in se pokvari.

Pravzaprav, bi bilo enakost sploh trapasto pričakovati. Tako z vidika človeka, kot tudi z vidika družbe. Poleg tega pa bi bil svet enakih raven in pust. A če si ljudje nismo enaki, potem tudi ne moremo živeti v enakih okoljih. Še več, naša okolja si bodo lahko radikalno različna. Ekosistem asketa bo zelo drugačen od ekosistema poslovneža. Okolje, ki nekomu daje vse in ga osrečuje, bo drugega omejevalo in ubijalo. Eni postrebujejo mir, drugi pa za svoj obstoj potrebujejo veliko človeških interakcij.

Nič ni narobe, če ima nekdo dobro idejo in jo spretno spravi v promet. Nič ni narobe s tem, da s svojo idejo, pogumom in trdim delom obogati, če ga to osrečuje.

A svoboda vsakega človeka meji na svobodo drugega. Kadarkoli sebičnost enega človeka žrtvuje svobodo drugega, je to zločin. V kakršni koli obliki: v obliki religije, države, kapitalizma… Nespodobna pogoltnost 1%, ki ne spoštuje življenja ostalih 99%, je zločin. Nebrzdan pohlep je na kolena spravil svetovno gospodarstvo in zadaja globoke rane naravi. Zato nam ne sme biti vseeno, ne smemo še naprej ostati krotki. Čas je, da se svet spremeni.

Proti rjovenju pohlepa; foto_intendant

Proti rjovenju pohlepa; foto_lublana.si